Dr. Zdenka Čebašek-Travnik, dr. med., spec. psihiatrije
Varuhinja človekovih pravic. Klik na sliko jo poveča.
Spoštovani udeleženci in udeleženke današnje slovesnosti
Ko me je pred dobrim letom dni Jože Časar, moj mladostni prijatelj, povabil na pohod spominov in tovarištva, sem mu obljubila, da pridem naslednje leto. Obljubo sem držala in se vam danes pridružila na tej, zdaj že tradicionalni prireditvi.
Prepričana sem, da veste, da sem Prekmurka, da sem se rodila in odraščala v Murski Soboti in da sem tukaj tudi začela svojo poklicno pot. Ta se je kasneje nadaljevala drugod, kjer je bilo več možnosti za poklicno napredovanje. V Prekmurju pa so ostali moji sorodniki in prijatelji, s katerimi se rada srečujem.
Prekmurje je del naše ožje domovine, kjer so od vedno bili doma dobri ljudje, kot jih je (ali pa nas) čudovito opisal naš pisatelj Miško Kranjec, pa tudi del sveta, ki je v veliki meri dovoljeval in sprejemal različnost. A hkrati je Prekmurje ostajalo na obrobju velikih dogajanj, včasih tudi pozabljeno od tistih, ki so se proglašali za njegove oblastnike. Pa vendar je Prekmurje rojstni kraj mnogih pomembnih ljudi, ki so zaznamovali slovensko preteklost in tudi sedanjost, nekateri od njih bodo verjetno tudi našo prihodnost.
Kot varuhinja človekovih pravic se srečujem s krivicami, ki so jih posamezniki doživeli s strani države oziroma oblasti. Gre za zelo različne, dostikrat tragične življenjske zgodbe, od katerih jih nekaj sega v čas pred mojim rojstvom. Urejanje statusa žrtev druge svetovne vojne še ni zaključeno za vse prizadete, pojavljajo se žrtve osamosvojitvene vojne, ki so jih zakonska določila obšla in se počutijo izigrani.
Izgublja se človečnost, pristni stiki med ljudmi. Sodobna tehnologija nam je veliko dala, a zdi se, da še več vzela. Mnogi so socialne stike zamenjali z elektronskimi, resnično bližino z navidezno resničnostjo. Hrepenijo po obojem, a ne vedo, kako priti do sočloveka. Bojijo se bližine, strah jih je, da bodo izigrani, razočarani. Zato so toliko bolj pomembne dejavnosti, ki zbližujejo in združujejo ljudi na podlagi trajnih vrednot, kot so medsebojno spoštovanje, iskrenost in tovarištvo. Prav tovarištvo je tudi ključna beseda, ki so jo izbrali čilenski rudarji, pred kratkim rešeni iz globin rudnika v puščavi Atakama. Tovarištvo je pojem, ki spet dobiva svoj prvotni pomen iskrenega sodelovanja ljudi, ki so se pripravljeni v skupno dobro odreči nekaterim svojim privilegijem, potrebam in željam.
Tovarištvo je združilo tudi vas, udeležence današnjih pohodov v tem ne ravno prijaznem vremenu in vam dalo moč in navdih za prihodnja srečanja.
Priprava govora, kot je današnji, je priložnost za razmislek, čas zbiranja in izbiranja in idej, ki bi jih lahko predstavila s svojimi besedami. Tudi iskanje navdiha in pravega sporočila. Pri teh pripravah seveda ne morem mimo izjav in dejanj, ki prispevajo k oblikovanju sodobnih vrednot. Nekatere od njih bi želela posebej izpostaviti.
Človekove pravice in svoboščine so postale sistematičen in poseben del mednarodne pravne ureditve šele po drugi svetovni vojni, čeprav so bile opredeljene in zapisane že pred tisočletji. Eden prvih pisnih virov na to temo izhaja iz Perzije, današnjega Irana. O človekovih pravicah je napisanih veliko besed, pogosto jih slišimo tudi v današnjem času. Med človekove pravice štejemo tudi socialne pravice, ki izražajo soodgovornost ljudi drug za drugega in obsegajo tako pravice posameznikov kot pravice skupin. Njim nasproti stojijo takoimenovane liberalne pravice, ki zagotavljajo neodvisnost in nedotakljivost vsakega posameznika, ki naj bi bil v celoti odgovoren za svoje stanje. Obe od teh skrajnosti prinašata številne pasti, predvsem pa izključitev tistih, ki se pomembno razlikujejo od vladajoče večine.
Vprašamo se lahko, ali so Prekmurje in njegovi prebivalci res sami odgovorni, da jih zaznamuje obrobni položaj v različnih družbenih ali državnih ureditvah. Je morda za njihovo usodo krivo to, da so bolj kot za liberalne dovzetni za socialne pravice? Da jim je bolj kot za materialno bogastvo mar za ljudi in naravo? Rada bi verjela, da je temu tako. Pa vendar ne morem mimo vprašanj, s katerimi se ukvarjam praktično vsak dan: kako naj se v Prekmurju pospešuje razvoj, če otroci nimajo enakih možnosti za šolanje kot drugje v Sloveniji. Ne gre samo za slabši uspeh nekaterih osnovnih šol pri nacionalnem preverjanju znanja, temveč tudi za to, da je za mnoge mlade nadaljevanja šolanja nedosegljivo iz socialnoekonomskih razlogov. Enakost, ki bi šolanje lahko zagotavljala, in ki smo jo kot vrednoto poznali v socializmu, so razglasili za siv ostanek preteklosti in totalitarizma, je nazorno povedala dr. Vlasta Jalušič. Nadaljnja razprava o tej temi bi morala postati bolj splošna in pripeljati do učinkovitih sprememb. Če kot vrednoto opredelimo tudi znanje, se moramo vprašati, kakšno znanje v resnici potrebujemo. Ali je to tehnološko znanje, namenjeno v veliki meri pridobivanju dobička, ali znanje, ki bo bolj usmerjeno v človekove potrebe, ki ga radi uvrščamo v družboslovje. Moj predhodnik, Matjaž Hanžek, ima glede tega zelo jasno vizijo, ki jo poskuša predstaviti širši javnosti in tudi politikom, a tem se ne zdi dovolj pomembna, da bi vsaj razpravljali o njej. Prav tako nisem zasledila, da bi se resno lotili razprave o univerzalnem temeljnem dohodku in poiskali učinkovito pot za zmago nad revščino. Ali pa vsaj izdatno podprli projekt kot je Hiša – sadeži družbe, ki je v Murski Soboti pred kratkim praznovala svoj prvi rojstni dan.
Čeprav je bila zgodovina eden mojih najljubših predmetov na soboški gimnaziji, tudi po zaslugi profesorja Franca Kuharja, se kasneje nisem podrobneje ukvarjala z njo. Pa vendar se je treba v današnjih časih kritično ozreti tudi v preteklost in iz nje povzeti izkušnje, pomembne za prihodnost.
Kot varuhinja človekovih pravic sem seznanjena s sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je nedvomna avtoriteta na področju prava človekovih pravic v Evropi. Nekatere sodbe tega sodišča imajo velik odmev tudi v Sloveniji, čeprav ne obravnavajo naše države. Tak je primer pritožbe Latvije v zadevi Kononov, o čemer lahko podrobneje preberete tudi v dnevnem časopisju. Evropsko sodišče za človekove pravice v svoji sodbi poudarja, da so bila dejanja Kononova v času, ko so bila storjena, »kazniva dejanja, ki so bila določena z dovolj dostopnosti ter predvidljivosti z zakoni in običaji vojne«. Mnogi strokovnjaki menijo, da je sodba velikega senata ESČP temeljila na univerzalnem izhodišču, da je zločin zločin in da je to, kar je bilo storjeno, tudi v vojni nedopustno dejanje. V času dejanja leta 1944 je bil Vasilij Makarovič Kononov poveljnik enote Rdečih partizanov, ki je opravila kazensko ekspedicijo v Latviji, star enaindvajset let. Podobnost s prizori iz filma Piran Pirano je verjetno naključna, a zelo nazorna. Močno protivojno sporočilo, ki ga prinaša Vojnovićev film, ne sme ostati brez odmeva. Ko se udeležujem slovesnosti, ki so kakorkoli povezane z vojno in trpljenjem ljudi, se mi zdi prav, da pojasnim tudi nekatera osebna stališča. Prepričana sem, da bi ljudje lahko in morali živeti brez vojn in da je dolžnost vsakega od nas, da si prizadeva za mir na svetu. Takšne velike misli imajo tudi povsem praktično plat, za mir si lahko prizadevamo tudi v vsakodnevnem življenju. Mnogi so mi zamerili, ker sem bila med prvopodpisniki peticije Ukinimo vojsko, ki jo je pripravilo uredništvo Mladine. Čeprav sem jo podpisala kot fizična oseba, torej kot Zdenka Čebašek-Travnik, sem bila deležna številnih napadov kot varuhinja človekovih pravic. Še vedno mislim, da sem ravnala prav, saj sem sledila svoji vesti in prizadevanju za mir. Zato me resnično veseli, da so se tudi na podlagi te peticije odprle številne tehtne razprave o pomenu in prihodnosti slovenske vojske. Ob upoštevanju nekaterih idej iz peticije bi nedvomno lahko dosegli večjo varnost in boljšo kakovost življenja za vse prebivalce Slovenije.
 |
Dr. Zdenka Čebašek-Travnik nam je
spregovorila in bila več krat za podano
vsebino prekinjena s ploskanjem. |
Za boljšo kakovost življenja v Prekmurju pa se zavzemata tudi dve organizaciji, ki združujeta posameznike, ki se čutimo povezane s Prekmurjem in za kateri sem prepričana, da bosta prispevali k razvoju Prekmurja in tudi Pomurja. Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija ima zaradi dolgoletnega truda dr. Vaneka Šiftarja, njegovih kolegov, soustanoviteljev in akademskih somišljenikov, med njimi posebej omenjam dr. Antona Vratušo, odlične možnosti za povezovanje kulturnih, umetniških in znanstvenoraziskovalnih dejavnostih v Prekmurju. S svojim delom se trudi vzpodbujati tako regionalni razvoj kot mednarodno sodelovanje na področju ohranjanja naravne in kulturne dediščine Prekmurja. Cilj PAZU-ja, Pomurske znanstveno akademske unije pa je člane motivirati, da svoje delo čim bolj usmerimo v napredek domače regije, preko strokovnih in znanstvenih konferenc, založniške dejavnosti, gospodarskega sodelovanja in lobiranja za projekte, ki so pomembni za razvoj regije.Ob koncu svojega nagovora bi se rada zahvalila prizadevnim organizatorjem današnje prireditve, ki s svojim delovanjem tudi sicer oživljajo in vzdržujejo tiste vrednote NOB, na katere smo vsi lahko resnično ponosni: tovarištvo, medsebojno pomoč in trajno prizadevanje za samostojnost naše domovine Slovenije. Vsi, ki ste se trudili z današnjim programom in pogostitvijo, ste nam ponovno potrdili, da smo Prekmurci dobri in srčni ljudje. Veselimo se skupaj z vami!
