Skupno število ogledov strani

nedelja, 07. november 2010

GOVOR dr. DARJE KEREC OB ODKRITJU SPOMINSKEGA OBELEŽJA 17.10.2010 V PEČAROVCIH NA HIŠI V KATERI SE ŠE NAHAJA BUNKER PRIKRIVANJA HUDO RANJENEGA PARTIZANA FILIPA KOROŠCA - BORA


 Več slik od tu in s proslave na Vanečih na tej povezavi.  

       GOVOR dr. DARJE KEREC

»Pečarovci, lepa in prijazna vas na Goričkem« - tako se ta manjši, a še zdaleč ne nepomemben kraj predstavlja na svoji lokalni spletni strani. Pečarovci so že iz zgodovine znani po verski strpnosti in to pozitivno izročilo njegovi prebivalci negujejo tudi v 21. stoletju. Bolj kot kdajkoli se Slovenke in Slovenci, tudi Prekmurke in Prekmurci, soočamo z osnovnimi življenjskimi vprašanji: s socialno varnostjo (ki je nemalokrat že povezana z osnovnim preživetjem), razslojevanjem in razlikovanjem na osnovi prihodkov, z odsotnostjo zaščite ranljivejših skupin, z apatičnostjo državnih institucij … A vdanost v vsakdan - kakršenkoli že je, občutek brezizhodnosti ali nemoči niso ne odgovor, ne rešitev. Niti niso sporočilo prihodnosti mlajšim rodovom. Sporočilo je UPANJE, sporočilo je POGUM. Upanje v boljši jutri in pogum kot preseganje tega stanja sta bila vodilo za preživetje borcev in njihovih podpornikov ter prijateljev tudi v času narodnoosvobodilnega boja. Prekmurska četa pod vodstvom komandirja in kasneje komandanta področja Filipa Korošca – Bora, ki je spomladi 1945 prečkala jugozahodno Goričko, je med svojim premikom proti severu pomoč in zaščito našla pri več domačinih, med drugim pri družini Ivana Horvata, po njegovem posredovanju pa tudi pri zavednem pečarovskem župniku Janezu Bejeku. Slednji je posredoval pri medicinski oskrbi komandirja Bora, ki se je 9. marca 1945 s soborci znašel v Maršikovi gostilni v Bodoncih in je bil med poskusom pridobitve radijskega sprejemnika hudo ranjen v trebuh. Skozi kuhinjsko lino sta ga ustrelila žandarja. Po nekaj dneh se je ponudila možnost učinkovite pomoči (padel je tudi predlog, da se ranjenca milostno ustreli, kar ni bila redka praksa v primeru nezmožnosti učinkovitega zdravljenja).
Pomoč je bila edina alternativa, solidarni soborci so mu jo zagotovili s premestitvijo h Karlu Pankerju v Pečarovcih. Požrtvovalna nega domačink, pa tudi skrb domačega župnika Bejeka ter njegove sestre, redovnice Polone (Apolonije), delujoče kot medicinske sestre v soboški bolnišnici ter zdravila, zagotovljena od zdravnika Franca Piskernika – vse to je komandirja Prekmurske čete pozdravilo ter ohranilo pri  življenju. Župnik Bejek je s svojo pripravljenostjo pomagati pripadniku NOB tako potrdil sloves zavednih goričanskih duhovnikov. V osebnih pričevanjih in povojnih strokovnih delih je pomen brata in sestre Bejek in njunega sodelovanja z osvoboditelji sicer omenjeno, a morda premalo nazorno v primerjavi z rodoljubljem, ki so ga izkazali nekateri najvidnejši predstavniki prekmurske duhovščine. Morda gre vzrok za to iskati tudi v dejstvu, da je vidnejšo vlogo za Prekmurje in njegovo osvoboditev odigrala ta ista duhovščina v času med prvo svetovno vojno in v mesecih po njej. Kakorkoli, Bejek je s svojo podporo prekmurskim borcem pokazal, da je videl širše - izven okvirjev izrazito lokalnega, kot se je to očitalo nemalo slovenskim duhovnikom po vojni. Ti očitki so se žal materializirali v obliki sodnih procesov proti duhovščini in žal tudi Janezu Bejeku ni bilo prizanešeno, a je preživel. Njegova nesebičnost nas opominja na vedno prisotno potrebo po dajanju in delanju za dobro posameznika in skupnosti. Opominja nas, da je prednost v plemenitosti namesto v komformizmu, v domoljublju namesto v kolaboraciji (kar se danes v slovenski družbi pogosto pozablja), v združevanju namesto v razdvajanju in ne nazadnje v individualni namesto v kolektivni odgovornosti … Komandantu Boru so bile takoj po vojni zasluge uradno priznane, župniku Bejeku (in njegovi sestri) pa žal ne. To je ta tragika posameznika in njegove odgovornosti do rodne grude. Kar povojne oblasti niso videle, je bilo dano tako Boru kot Bejeku: prihodnost, ki ni omejena s talarjem ali vojaško suknjo. V vsaki vojni so žrtve in v vsaki vojni so junakinje in junaki. Zdi se, da včasih pozabljamo, kako malo srčnosti je potrebno, da dejanje posameznika ali skupine ostane zabeleženo v zgodovini.

Darja KEREC