Skupno število ogledov strani

petek, 03. december 2010

Mlada atletinja Doroteja Osojnik, članica našega društva

PRESTAVITEV NAŠIH MLADIH TALENTOV - ŠPORTNIKOV OBČINE PUCONCI

Predstavljam Vam mlado in perspektivno športnico - atletinjo
Dorotejo Osojnik, rojeno 1997 leta iz Vaneče. Doroteja je pridna in marljiva učenka osmega razreda osnovne šole Puconci. Atletiko, kraljico športov je že vzljubila kot deklica. Prve korake teka je naredila že v drugem razredu osnovne šole. Od takrat pa je pričela marljivo vaditi in svoj prosti čas namenjati teku. Kljub obveznostim v šoli je našla vsakodnevno čas za treniranje. Preteče mnoge poti blizu svojega doma na Vaneči, v bližina Doma borcev in mladine. Srečo ima, da ob njenih treningi in tekmovanjih stojijo brat Sebastijan, mama Silva in oče Jože. Veliko vzpodbudo in voljo pa ji dajeta babica Jolanka in dedek Jože, pa tudi stric Martin in drugo sorodstvo. Vsi so ponosni na njen interes in voljo. Vedno tudi najdejo čas, da jo vzpodbujajo in jo zapeljejo na mnoga tekmovanja po Sloveniji, pa tudi v tujino. Že pet let hodi na tekmovanja v tekih za pomurski pokal in na tekmovanja za mednarodni pokal treh držav ( Slovenije, Avstrije, Madžarske). Njene uspehe in rezultate lahko vidite na priloženi sliki in v vitrini, ki je polna uspešnih nastopov (slika). Ponosna je na vse nastope in tekmovanja, na vsakem pa je bilo veliko naporov, vztrajnosti in odpovedovanj.

Do petega razreda je bila odličnjakinja, v 6 in 7 razredu pa je dosegla prav dober uspeh. Sedanja angažiranost pa ji vzame veliko časa ali kljub temu ne zanemarja učenja, a kljub temu se ta angažiranost pri učnem uspehu nekoliko pozna. Veliko svojega prostega časa nameni športu: tekanju, kolesarjenju in rolanju, pa tudi drugim športom na osnovni šoli. Trikrat tedensko odhaja na treninge v M. Soboto, kjer že nekaj mesecev pridno trenira pri atletskem klubu AK PANVITA. Vse sobote in nedelje od spomladi do jeseni pa se udeležuje tekmovanj. Letos je bila tudi na državnem šolskem tekmovanju v Ljubljani, kjer je v teku na 300 m dosegla 9 mesto, kar je bil tudi največji vzrok, da je začela nazaj trenirati. Leta 2007 se je v Velenju udeležila državnega prvenstva v krosu, kjer je nastala fotografija z Jolando Čeplak (slika).
Doroteja je vsestranska in pridna učenka, športnica, kaže tudi velik interes do zgodovine, miroljubnosti, spoštovanju vrednot NOB in miru. Zato si v Krajevni organizaciji borcev za vrednote NOB Puconci prizadevamo, da jo bomo, kot naši mladi članici promovirali v našem in širšem prostoru. V tej zvezi bo obogatila našo spletno stran in dobila posebno mesto. Predstavitev pa tudi pomeni poziv tistim športnim delavcem, da posvečajo vsem športnikom, tudi mladim, ki kažejo interes in voljo do napornih športnih panog. Da se izdela seznam perspektivni mladih nadarjenih športnikov in posveča malo večja skrb. Pa tudi ob podeljevanju priznanj funkcionarjem zveze namenijo le-te tudi takšnim mladim ljudem.
Draga Doroteja iskreno ti čestitamo in želimo še mnogo volje ter vztrajnosti, športnih uspehov, promocije naše osnovne šole, Krajevne organizacije in območja občine Puconcev, vasi Vaneče. Pa tudi uspešnega šolanja in nato, da uspešno prideš do želene izobrazbe ter poklica. Za dosedanje uspehe sprejmi našo iskreno čestitko in še obilo osebne ter športne sreče.
Jože ČASAR, predsednik KO BZV NOB Puconci

Klik na sliko jo poveča.

petek, 19. november 2010

Dr. Zdenka Čebašek-Travnik - Slavnostni nagovor na spominski slovesnosti ob koncu 5. pohoda spominov in tovarištva


Dr. Zdenka Čebašek-Travnik, dr. med., spec. psihiatrije
Varuhinja človekovih pravic.   Klik na sliko jo poveča.

Spoštovani udeleženci in udeleženke današnje slovesnosti 

Ko me je pred dobrim letom dni Jože Časar, moj mladostni prijatelj, povabil na pohod spominov in tovarištva, sem mu obljubila, da pridem naslednje leto. Obljubo sem držala in se vam danes pridružila na tej, zdaj že tradicionalni prireditvi.
Prepričana sem, da veste, da sem Prekmurka, da sem se rodila in odraščala v Murski Soboti in da sem tukaj tudi začela svojo poklicno pot. Ta se je kasneje nadaljevala drugod, kjer je bilo več možnosti za poklicno napredovanje. V Prekmurju pa so ostali moji sorodniki in prijatelji, s katerimi se rada srečujem.
Prekmurje je del naše ožje domovine, kjer so od vedno bili doma dobri ljudje, kot jih je (ali pa nas) čudovito opisal naš pisatelj Miško Kranjec, pa tudi del sveta, ki je v veliki meri dovoljeval in sprejemal različnost. A hkrati je Prekmurje ostajalo na obrobju velikih dogajanj, včasih tudi pozabljeno od tistih, ki so se proglašali za njegove oblastnike. Pa vendar je Prekmurje rojstni kraj mnogih pomembnih ljudi, ki so zaznamovali slovensko preteklost in tudi sedanjost, nekateri od njih bodo verjetno tudi našo prihodnost.
Kot varuhinja človekovih pravic se srečujem s krivicami, ki so jih posamezniki doživeli s strani države oziroma oblasti. Gre za zelo različne, dostikrat tragične življenjske zgodbe, od katerih jih nekaj sega v čas pred mojim rojstvom. Urejanje statusa žrtev druge svetovne vojne še ni zaključeno za vse prizadete, pojavljajo se žrtve osamosvojitvene vojne, ki so jih zakonska določila obšla in se počutijo izigrani.
Izgublja se človečnost, pristni stiki med ljudmi. Sodobna tehnologija nam je veliko dala, a zdi se, da še več vzela. Mnogi so socialne stike zamenjali z elektronskimi, resnično bližino z navidezno resničnostjo. Hrepenijo po obojem, a ne vedo, kako priti do sočloveka. Bojijo se bližine, strah jih je, da bodo izigrani, razočarani. Zato so toliko bolj pomembne dejavnosti, ki zbližujejo in združujejo ljudi na podlagi trajnih vrednot, kot so medsebojno spoštovanje, iskrenost in tovarištvo. Prav tovarištvo je tudi ključna beseda, ki so jo izbrali čilenski rudarji, pred kratkim rešeni iz globin rudnika v puščavi Atakama. Tovarištvo je pojem, ki spet dobiva svoj prvotni pomen iskrenega sodelovanja ljudi, ki so se pripravljeni v skupno dobro odreči nekaterim svojim privilegijem, potrebam in željam.
Tovarištvo je združilo tudi vas, udeležence današnjih pohodov v tem ne ravno prijaznem vremenu in vam dalo moč in navdih za prihodnja srečanja.
Priprava govora, kot je današnji, je priložnost za razmislek, čas zbiranja in izbiranja in idej, ki bi jih lahko predstavila s svojimi besedami. Tudi iskanje navdiha in pravega sporočila. Pri teh pripravah seveda ne morem mimo izjav in dejanj, ki prispevajo k oblikovanju sodobnih vrednot. Nekatere od njih bi želela posebej izpostaviti.
Človekove pravice in svoboščine so postale sistematičen in poseben del mednarodne pravne ureditve šele po drugi svetovni vojni, čeprav so bile opredeljene in zapisane že pred tisočletji. Eden prvih pisnih virov na to temo izhaja iz Perzije, današnjega Irana. O človekovih pravicah je napisanih veliko besed, pogosto jih slišimo tudi v današnjem času. Med človekove pravice štejemo tudi socialne pravice, ki izražajo soodgovornost ljudi drug za drugega in obsegajo tako pravice posameznikov kot pravice skupin. Njim nasproti stojijo takoimenovane liberalne pravice, ki zagotavljajo neodvisnost in nedotakljivost vsakega posameznika, ki naj bi bil v celoti odgovoren za svoje stanje. Obe od teh skrajnosti prinašata številne pasti, predvsem pa izključitev tistih, ki se pomembno razlikujejo od vladajoče večine.
Vprašamo se lahko, ali so Prekmurje in njegovi prebivalci res sami odgovorni, da jih zaznamuje obrobni položaj v različnih družbenih ali državnih ureditvah. Je morda za njihovo usodo krivo to, da so bolj kot za liberalne dovzetni za socialne pravice? Da jim je bolj kot za materialno bogastvo mar za ljudi in naravo? Rada bi verjela, da je temu tako. Pa vendar ne morem mimo vprašanj, s katerimi se ukvarjam praktično vsak dan: kako naj se v Prekmurju pospešuje razvoj, če otroci nimajo enakih možnosti za šolanje kot drugje v Sloveniji. Ne gre samo za slabši uspeh nekaterih osnovnih šol pri nacionalnem preverjanju znanja, temveč tudi za to, da je za mnoge mlade nadaljevanja šolanja nedosegljivo iz socialnoekonomskih razlogov. Enakost, ki bi šolanje lahko zagotavljala, in ki smo jo kot vrednoto poznali v socializmu, so razglasili za siv ostanek preteklosti in totalitarizma, je nazorno povedala dr. Vlasta Jalušič. Nadaljnja razprava o tej temi bi morala postati bolj splošna in pripeljati do učinkovitih sprememb.
Če kot vrednoto opredelimo tudi znanje, se moramo vprašati, kakšno znanje v resnici potrebujemo. Ali je to tehnološko znanje, namenjeno v veliki meri pridobivanju dobička, ali znanje, ki bo bolj usmerjeno v človekove potrebe, ki ga radi uvrščamo v družboslovje. Moj predhodnik, Matjaž Hanžek, ima glede tega zelo jasno vizijo, ki jo poskuša predstaviti širši javnosti in tudi politikom, a tem se ne zdi dovolj pomembna, da bi vsaj razpravljali o njej. Prav tako nisem zasledila, da bi se resno lotili razprave o univerzalnem temeljnem dohodku in poiskali učinkovito pot za zmago nad revščino. Ali pa vsaj izdatno podprli projekt kot je Hiša – sadeži družbe, ki je v Murski Soboti pred kratkim praznovala svoj prvi rojstni dan.
Čeprav je bila zgodovina eden mojih najljubših predmetov na soboški gimnaziji, tudi po zaslugi profesorja Franca Kuharja, se kasneje nisem podrobneje ukvarjala z njo. Pa vendar se je treba v današnjih časih kritično ozreti tudi v preteklost in iz nje povzeti izkušnje, pomembne za prihodnost.
Kot varuhinja človekovih pravic sem seznanjena s sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je nedvomna avtoriteta na področju prava človekovih pravic v Evropi. Nekatere sodbe tega sodišča imajo velik odmev tudi v Sloveniji, čeprav ne obravnavajo naše države. Tak je primer pritožbe Latvije v zadevi Kononov, o čemer lahko podrobneje preberete tudi v dnevnem časopisju. Evropsko sodišče za človekove pravice v svoji sodbi poudarja, da so bila dejanja Kononova v času, ko so bila storjena, »kazniva dejanja, ki so bila določena z dovolj dostopnosti ter predvidljivosti z zakoni in običaji vojne«. Mnogi strokovnjaki menijo, da je sodba velikega senata ESČP temeljila na univerzalnem izhodišču, da je zločin zločin in da je to, kar je bilo storjeno, tudi v vojni nedopustno dejanje. V času dejanja leta 1944 je bil Vasilij Makarovič Kononov poveljnik enote Rdečih partizanov, ki je opravila kazensko ekspedicijo v Latviji, star enaindvajset let. Podobnost s prizori iz filma Piran Pirano je verjetno naključna, a zelo nazorna. Močno protivojno sporočilo, ki ga prinaša Vojnovićev film, ne sme ostati brez odmeva.
Ko se udeležujem slovesnosti, ki so kakorkoli povezane z vojno in trpljenjem ljudi, se mi zdi prav, da pojasnim tudi nekatera osebna stališča. Prepričana sem, da bi ljudje lahko in morali živeti brez vojn in da je dolžnost vsakega od nas, da si prizadeva za mir na svetu. Takšne velike misli imajo tudi povsem praktično plat, za mir si lahko prizadevamo tudi v vsakodnevnem življenju. Mnogi so mi zamerili, ker sem bila med prvopodpisniki peticije Ukinimo vojsko, ki jo je pripravilo uredništvo Mladine. Čeprav sem jo podpisala kot fizična oseba, torej kot Zdenka Čebašek-Travnik, sem bila deležna številnih napadov kot varuhinja človekovih pravic. Še vedno mislim, da sem ravnala prav, saj sem sledila svoji vesti in prizadevanju za mir. Zato me resnično veseli, da so se tudi na podlagi te peticije odprle številne tehtne razprave o pomenu in prihodnosti slovenske vojske. Ob upoštevanju nekaterih idej iz peticije bi nedvomno lahko dosegli večjo varnost in boljšo kakovost življenja za vse prebivalce Slovenije.
Dr. Zdenka Čebašek-Travnik nam je
 spregovorila in bila več krat za podano
vsebino prekinjena s ploskanjem.
Za boljšo kakovost življenja v Prekmurju pa se zavzemata tudi dve organizaciji, ki združujeta posameznike, ki se čutimo povezane s Prekmurjem in za kateri sem prepričana, da bosta prispevali k razvoju Prekmurja in tudi Pomurja. Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija ima zaradi dolgoletnega truda dr. Vaneka Šiftarja, njegovih kolegov, soustanoviteljev in akademskih somišljenikov, med njimi posebej omenjam dr. Antona Vratušo, odlične možnosti za povezovanje kulturnih, umetniških in znanstvenoraziskovalnih dejavnostih v Prekmurju. S svojim delom se trudi vzpodbujati tako regionalni razvoj kot mednarodno sodelovanje na področju ohranjanja naravne in kulturne dediščine Prekmurja. Cilj PAZU-ja, Pomurske znanstveno akademske unije pa je člane motivirati, da svoje delo čim bolj usmerimo v napredek domače regije, preko strokovnih in znanstvenih konferenc, založniške dejavnosti, gospodarskega sodelovanja in lobiranja za projekte, ki so pomembni za razvoj regije.
Ob koncu svojega nagovora bi se rada zahvalila prizadevnim organizatorjem današnje prireditve, ki s svojim delovanjem tudi sicer oživljajo in vzdržujejo tiste vrednote NOB, na katere smo vsi lahko resnično ponosni: tovarištvo, medsebojno pomoč in trajno prizadevanje za samostojnost naše domovine Slovenije. Vsi, ki ste se trudili z današnjim programom in pogostitvijo, ste nam ponovno potrdili, da smo Prekmurci dobri in srčni ljudje. Veselimo se skupaj z vami!

sobota, 13. november 2010

Koncert Policijskega orkestra v Puconcih

DAN SLOVENSKE POLICIJE  
je 27.junij. 2. julija 2010 pa je bil koncert Policijskega orkestra v Puconcih. Zvrstilo se je več govorcev. Med drugim je bilo povedano kakšna je bila maneverska  struktura narodne zaščite v Pomurju.
Podelili so priznanja policije:
Zlati ščit policije,
Srebrni ščit policije in
Bronasti ščit policije.
Za sodelovanje
Srebrni znak policije in
Bronasti znak policije - dobil ga je "Murski val" iz Murske Sobote.
Podelili so tudi znake policije za 10, 20 in 30 let dela v policiji.
Priznanja pa so razdelili tudi ob 20.letnici OPS M.Sobota
Policijski orkester
je bil ustanovljen leta 1948 poleti. Vseskozi se je razvijal tako številčno kot po kvaliteti. Slovenska vlada ga je 1994 imenovala za uradni protokolarni orkester Republike Slovenije.
Dirigent mu je Nikolaj Žličar, ki ga je tudi vodil v Puconcih.
Kot solista vokalista sta nastopila Alenka Godec in Matjaž Mrak..
Z instrumentoma tenor in bariton pa sta nastopila Anton Vrzelak in Mitja Škorjanc.
Pred nastopom Policijskega orkestra pa je nastopil domači harmonikar.
Fotografije dobijo polno veljavo s pritiskom na F11 in klikom na njih!

nedelja, 07. november 2010

GOVOR dr. DARJE KEREC OB ODKRITJU SPOMINSKEGA OBELEŽJA 17.10.2010 V PEČAROVCIH NA HIŠI V KATERI SE ŠE NAHAJA BUNKER PRIKRIVANJA HUDO RANJENEGA PARTIZANA FILIPA KOROŠCA - BORA


 Več slik od tu in s proslave na Vanečih na tej povezavi.  

       GOVOR dr. DARJE KEREC

»Pečarovci, lepa in prijazna vas na Goričkem« - tako se ta manjši, a še zdaleč ne nepomemben kraj predstavlja na svoji lokalni spletni strani. Pečarovci so že iz zgodovine znani po verski strpnosti in to pozitivno izročilo njegovi prebivalci negujejo tudi v 21. stoletju. Bolj kot kdajkoli se Slovenke in Slovenci, tudi Prekmurke in Prekmurci, soočamo z osnovnimi življenjskimi vprašanji: s socialno varnostjo (ki je nemalokrat že povezana z osnovnim preživetjem), razslojevanjem in razlikovanjem na osnovi prihodkov, z odsotnostjo zaščite ranljivejših skupin, z apatičnostjo državnih institucij … A vdanost v vsakdan - kakršenkoli že je, občutek brezizhodnosti ali nemoči niso ne odgovor, ne rešitev. Niti niso sporočilo prihodnosti mlajšim rodovom. Sporočilo je UPANJE, sporočilo je POGUM. Upanje v boljši jutri in pogum kot preseganje tega stanja sta bila vodilo za preživetje borcev in njihovih podpornikov ter prijateljev tudi v času narodnoosvobodilnega boja. Prekmurska četa pod vodstvom komandirja in kasneje komandanta področja Filipa Korošca – Bora, ki je spomladi 1945 prečkala jugozahodno Goričko, je med svojim premikom proti severu pomoč in zaščito našla pri več domačinih, med drugim pri družini Ivana Horvata, po njegovem posredovanju pa tudi pri zavednem pečarovskem župniku Janezu Bejeku. Slednji je posredoval pri medicinski oskrbi komandirja Bora, ki se je 9. marca 1945 s soborci znašel v Maršikovi gostilni v Bodoncih in je bil med poskusom pridobitve radijskega sprejemnika hudo ranjen v trebuh. Skozi kuhinjsko lino sta ga ustrelila žandarja. Po nekaj dneh se je ponudila možnost učinkovite pomoči (padel je tudi predlog, da se ranjenca milostno ustreli, kar ni bila redka praksa v primeru nezmožnosti učinkovitega zdravljenja).
Pomoč je bila edina alternativa, solidarni soborci so mu jo zagotovili s premestitvijo h Karlu Pankerju v Pečarovcih. Požrtvovalna nega domačink, pa tudi skrb domačega župnika Bejeka ter njegove sestre, redovnice Polone (Apolonije), delujoče kot medicinske sestre v soboški bolnišnici ter zdravila, zagotovljena od zdravnika Franca Piskernika – vse to je komandirja Prekmurske čete pozdravilo ter ohranilo pri  življenju. Župnik Bejek je s svojo pripravljenostjo pomagati pripadniku NOB tako potrdil sloves zavednih goričanskih duhovnikov. V osebnih pričevanjih in povojnih strokovnih delih je pomen brata in sestre Bejek in njunega sodelovanja z osvoboditelji sicer omenjeno, a morda premalo nazorno v primerjavi z rodoljubljem, ki so ga izkazali nekateri najvidnejši predstavniki prekmurske duhovščine. Morda gre vzrok za to iskati tudi v dejstvu, da je vidnejšo vlogo za Prekmurje in njegovo osvoboditev odigrala ta ista duhovščina v času med prvo svetovno vojno in v mesecih po njej. Kakorkoli, Bejek je s svojo podporo prekmurskim borcem pokazal, da je videl širše - izven okvirjev izrazito lokalnega, kot se je to očitalo nemalo slovenskim duhovnikom po vojni. Ti očitki so se žal materializirali v obliki sodnih procesov proti duhovščini in žal tudi Janezu Bejeku ni bilo prizanešeno, a je preživel. Njegova nesebičnost nas opominja na vedno prisotno potrebo po dajanju in delanju za dobro posameznika in skupnosti. Opominja nas, da je prednost v plemenitosti namesto v komformizmu, v domoljublju namesto v kolaboraciji (kar se danes v slovenski družbi pogosto pozablja), v združevanju namesto v razdvajanju in ne nazadnje v individualni namesto v kolektivni odgovornosti … Komandantu Boru so bile takoj po vojni zasluge uradno priznane, župniku Bejeku (in njegovi sestri) pa žal ne. To je ta tragika posameznika in njegove odgovornosti do rodne grude. Kar povojne oblasti niso videle, je bilo dano tako Boru kot Bejeku: prihodnost, ki ni omejena s talarjem ali vojaško suknjo. V vsaki vojni so žrtve in v vsaki vojni so junakinje in junaki. Zdi se, da včasih pozabljamo, kako malo srčnosti je potrebno, da dejanje posameznika ali skupine ostane zabeleženo v zgodovini.

Darja KEREC
  

petek, 20. avgust 2010

ZLOŽENKA

Tu je možno videti zloženko, ki smo jo pripravili za 5.POHOD spominov in tovarištva v
počastitev vojne za Slovenijo in praznika občine Puconci.
Prireditev bo v nedeljo 17. oktobra 2010, od 8. do 12. ure.

Za povečanje kliknite na posamezni sliki zloženke.

nedelja, 01. avgust 2010

Zaključna proslava

Predviden prihod pohodnikov na Vaneča je ob 12.00 uri. Sledi zaključna proslava: Himna položitev venca k spominskemu obeležju, slavnostni govor Varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek - Travnik kulturni program razvitje praporja KO podelitev odličij ZZBZVNOB (častno dejanje) Pogostitav pohodnikov, kolesarjev s toplim obrokom in domačimi dobrotami, ki jih bodo pripravile članice KTD Vaneča in članice KO BZV NOV Puconci. Sledi tovariško in ljudsko srečanje ob glasbi našega člana Štefana Sečka.

Relacije pohodov in kolesarjenja

Nasvet
Pri relacijah pohodov in kolesarjenja smo vam avtorji v zemljevide pri vsaki relaciji postavili spodaj dva napisa: "Zemljevid" in "Pot za 5. pohod". In če jih kliknete se bodo pred vami prikazale posamezne vrisane relacije.
Zemljevid bo prikazan, če imate na Geopedii vključeno zgoraj desno "Topo". Če je pa vključen napis "Ortofoto" pa vidimo letalski posnetek.
"Pot za 5. pohod" pa predstavlja točke, na katere spet kliknemo in na levi strani so te točke opisane. Na zemljevidu jih pa vidimo od blizu. Rabite lahko F11 za celi ekran. Z drsnikom na levi strani pa lahko zemljevid povečate ali pomanjšate. Čisto levo pa so podatki o lokaciji, višini, dolžini, lahko vidimo kolikokrat je bila odprta ta spletna stran, to stran lahko izvozite v *. gpx obliki. Vidimo lahko "Profil" poti. Desno zgoraj pa si lahko posamezne etape celo natisnete.
Vse to in še mnogo več vam nudi "Geopedia". A ni bil dober nasvet !


RELACIJA KOLESARJENJA
Vrt spominov in prijateljstva Petanjci
Zbor kolesarjev bo ob 10 uri na Vrtu spominov in prijateljstva v Petanjcih. Krajšo slovesnost bo organiziral Ernest Ebenšpanger. Pot bo kolesarje vodila iz Petanjcev skozi Tišino, Vančo vas, Borejce, Kupšince, Veščico, Polano in Gorico do Puconcev, kjer bo krajši postanek pri spominskem obeležju pri osnovni šoli Puconci. Nato bodo kolesarjenje nadaljevali skupaj s pohodniki v smeri proti Vaneči. Kolesarji naj imajo oblečene odsevne jopiče! Vodja kolesarjev bo Ludvik Tornar.
Pot za 5. pohod


RELACIJE POHODNIKOV
Murska Sobota
Ob 8.uri zbirališče pri Brumnovi hiši sodna ulica 1. Kratki pozdravni govor in položitev venca na spominsko obeležje NOB opravi Mileva Veren.
Vodja pohoda je Franc Knaus.
Pohod poteka po pločnikih Cankarjeve in Tišinske,mimo krožišča obvoznice k spomeniku NOB v Črnskih mejah.
Zemljevid.
Pot za 5. pohod

Črnske meje

Zbirališče ob 8.55 uri je pri spomeniku v Črnskih mejah. Pozdravni govorin položitev venca k spomeniku opravi Jože Bagaroš.
Nato poteka pohod po poljski poti, nato po pločnikih skozi Černelavce, Polano in Gorico,
skozi železniški podhod v Puconce skozi park in mimo evangeličanske cerkve do vhoda Osnovne šole.
Zemljevid
Pot za 5.pohod

Puconci
Ob 11 uri je nadaljevanje pohodapohodnikov iz Murske Sobote in iz Puconec, ki jih vodi Franc Kočar.
Zemljevid
Pot za 5. pohod

Vaneča
Predviden prihod pohodnikov, kolesarjev in vseh k Domu borcev NOB, veteranov vojne 91 in mladine na Vaneča je ob 12. uri.
Sledila pa bo zaključna proslava,
po proslavi pa bo tovariško in ljudsko srečanje ob glasbi.

Zemljevid
Pot za 5.pohod

Na Vaneča bodo prišle s severne strani še tri pohodne skupine, Bodonci, Moščanci in Pečarovci, ki se bodo v Pečarovcih pri stari šoli združile in po gozdni poti krenile k Spominskemu domu na Vaneča.

Bodonci

Zbirališče ob 8.00 uri je pri gasilsko-vaškem domu. Sledi kratki pozdravni nagovor Karela Severja.Pohodnike vodi Daniel Pelcl skozi spodnje Bodonce po gozdni poti v Pečarovce do domačije Huber, Pečarovci št.119, kjer se tem pohodnikom pridružijo pohodniki iz Pečarovcev. Sledi krajša spominska slovesnost in odkritje spominskega obeležja v spomin na prikrito zdravljenje ranjenega Filipa Korošca Bora, komandanta Prekmurske čete. Ob 10.10 sledi odhod k spominskem obeležju na stari osnovni šoli, kjer se pridružijo pohodniki iz Pečarovcev in Moščanec. Nato sledi položitev venca in se pohod nadaljuje k Domu borcev in mladine na Vanečo. Vodja vseh teh pohodnikov je Ludvik Glažar.
ZemljevidPot za 5.pohod

Moščanci
Zbirališče je ob 11.uri pri spominskem obeležju. Sledi položitev venca in obuditev spomina.
Nato sledi pohod do Pečarovec do spominskega obeležja NOB pri stari OŠ.
Vodja pohoda je Ludvik Glažar.
Pri spominskem obeležju v Pečarovcih se jim pridružijo pohodniki iz Pečarovec in Bodonec.
Zemljevid
Pot za 5.pohod

Pečarovci

Kratki pozdravni govor in položitev venca k spominskemu obeležju opravi
Karel Žekš.
Nato formirajo skupno pohodno skupina - Bodonci, Moščanci in Pečarovci in se odpravijo k Domu borcev in mladine na Vaneča.
Zemljevid
Pot za 5.pohod

====================================================================

Avtorji

//////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////

Pohodne poti so v karte vrisali:


Mojca Velkovrh Slunečko
,
Grega Milčinski

in
Franc Lanjšček Feri veliki ljubitelji
Geopedie
.(klikni Geopedie)

///////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////

Večji del besedila je povzeto po zloženki, katere avtor je
Jože Časar s sodelovanjem z Razvojnim zavodom Občine Puconci.

/////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////

Avtor fotografij je
Franc Lanjšček Feri.

////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////
 

sobota, 03. julij 2010

3.julij 2010 piknik na Vaneči

Z moje strani ne bom mnogo pisal o samem društvu in današnjem srečanju.
To nalogo bo opravil predsednik
društva gospod Časar Jože. Jaz pa bom povedal kaj predstavljajo slike.
Če na sliko kliknete jo povečate, pritisnite F11 in slika bo čez cel zaslon.


Ovekovečeno je tudi novo vodstvo.

Ker sem fotografiral nlsem pri novem vodstvu na sliki. Dodal jo
bom naknadno.

Morali
boste priznati, da je zaradi njenega lepega petja




Klaudija Vrečič iz Dankovec zasluženo 3 x na sliki.

Še dve sliki obstajata, skozi fotoaparat sem

enkrat pogledal s
severa,


.

enkrat pa z juga
.


Pogostili so nas gostinci iz Bakovec (Čobi),

katerih hčerka je najmlajša članica našega društva in je doma iz Bakovec, ime pa ji je Meolic Alija.


Trudil sem se!
Franc Lanjšček

Feri


Če kliknete na Feri pa boste v Wikipediji.